Świat Konlangów

bandziol20

Grobišče je bilo staro, velmi zapuščeno. S obje strane aleje se redali kamenite spomenici, obrasli mahovinom, križi prožeti ridžastom rdžom, pa druge drvene, počrnjele i s nagnutimi prema zemlji, iztruhlimi kracima. Mnoge grobi su bili obrasle gustom travom, ki se tu i tamo žoltila od mlade mlečike. Najbrže tu je bil najstarejši del grobišča. Ali kada je skrenul v jednu od pobočnih uzkih alejica, samoča i zapuščenost grobov su mu još više padali v oči.
Grobi su tu bili uboge, večinom označene samo preprostimi križima, gusto stlačene drug ob drugom, obuhvačene hladovinom šumečih drev i obrasle gustim zelenim dračem.
Zaustavil se na jeden trenutok. Nizak grob, ki je už malo propadol v zemlju, obrnul je nase njegovu pažnju. Prišel je bliže. Bil je bez križa, pritisnut samo velikim i grdo oklesanim kamenom. Na kamenu se naziral nejasan, zabrisan napis. Moral se sagnuti, da bi ga pročital :

PROLAZNIČE
BIL SOM KAO I TI
BUDEš KAO JA
MOLIMO SE DRUG ZA DRUGOGA

Nikakvoga imena na grobu nije bilo. Niti datuma. Stojal je zagledan v taj napis i už htjel izmoliti otčenaš, ali ga je zadržal občutok stida. Trenutok izza toga je krenul dalje medžu grobe. S črnih limenih ploščica je uzput čital imena i priimke, datume, kratke objašnjenja, ki su v običajnih rečenicah, napisanih po jednom kopitu, dokonačno zatvarali nečije neznano postojanje.
Nepromjenljiva tišina vladala ovdje iznad vsega. Mala vjeverica je bezšumno promakla medžu grobima i stigavši do najbližjega dreva, urno se nanj uzverala. Kad je šel mimo toga dreva, ona ga je, čepeči visoko gori, sviška gledala svojimi bistrimi očima. Malko se dalje opet zaustavil.
Grob, ob katerom se zadržal, razlikoval se od drugih. Iz zlatih slov vrezanih na črnoj mramornoj plošči, doznal je da , da tu leži strelac prvoga legionarskoga polka, Juliuš Sadzevič, rodžen goda 1893, padol goda 1915. Izračunal je gode. Pokojnik je v času svoje smrti bil njegov vršnjak. Izpod imena i datuma bili su vrezane verzi. Počel jih je čitati :

S TEBE VSE JAČE KAO SA SMOLNE BAKLJE
OKOLO GOMILE ISKARA PLAPOLAJU
TI PA GORIš I NE ZNAš, DA L' SE OSLOBADžAš,
ILI ČE VSE, šTO IMAš, BITI IZGUBLJENO
HOČE LI OSTATI TEK PEPEL LE
I ZBRKA, KI JU ODNESE VIHOR
ILI ČE NA DNU POD PEPELOM ZAžARITI DIAMANT,
SVJETAL KAO ZVEZDA VJEČNE POBJEDE.

Smjesta se domislil, da je to gotovo citat iz djela nekoga znanoga pjesnika, ali nije imal pojma, tko je mogol napisati te stihe. Pročital jih je još jedenkrat i poluglasno ponovil : "Hoče li ostati tek pepel le i zbrka, ki ju odnese vihor ?" što je ostalo od toga, neznanoga človjeka ? Samo pepel i zbrka ?
Stojal je s nagnutom glavom, ozeble je ruke gurnul v plaščne žepe i tek je nakon daljšego časa razabral, da misleči na človjeka, ki počiva pod tom ploščom, zapravo misli na samoga sebe.
"Hoče li ostati tek pepel le i zbrka, ki ju odnese vihor ?"
Nije se mogol odtrgati od tih reči. Napokon se udaljil od groba i kad je šel dalje izmedžu gusto postavljenih križev, ponavljal je tiho te dva stihe. Dok nije napokon prišel v uzku alejicu, podobnu prijašnjoj. Na njenom kraju se vidjel črveni zid. S te se strane končevalo grobišče. Tu je bilo više slobodnoga prostora bez drevja. Vjetar je medžutim prestal i tu je vladala tišina kao i medžu drevjem.
Zemlja je posle nočne kiše snažno dišala po svežoj vlazi. A zrak, dosle siv, počel se pomalo bistriti.
Nebo je bilo još smjerom oblačno, ali je tu i tam už svjetilo.
Ugledal je ob strani malu klupčicu i sjedol. Tik izza črvenoga grobiščanskoga zida se v lahko zamagljenom zraku vidjeli tri zelenim oblakom podobne, medžu sobom udaljene skupine ogromnih kostanjev. V njih su glasno graktali vrane. Gotovo jih je v taj trenutok netko splašil, jer se iznenada v gustom jatu prhnuli gore. Časok su frfotali v zraku i se kao črni vriščavi oblak spustili na najdaljšu skupinu drev.
Premda je bil utrudžen, nije mogol dolgo izdržati na klupi. Podigal ga je nemir. Vstal je i krenul v dolbinu alejice. Kada se vratil od zida, približavalo se poldne. Pospješil je korak. Začas se našel v glavnoj aleji.
Bila je prazna. Prešel na drugu stranu grobišča. Vto se zaustavil. Htjel je automatski ponoviti one dva verze. A glejte, izgubili se v njom. Tek nekoliko iztrgnutih reči mu je ostalo v spominu. Pepel, zbrka, vihor... Ponavljal jih je šaptom, no nije jih mogol povezati s pravim smislom. Lutali su v njom osamljene i iztrgane iz ritma. Už se htjel obrnuti, da bi poiskal grob, kad su izdaleka začul priglušene zvuke orkestra. Dolgo je stojal nepomično, pritisnut istom onom otežalostju tela, ki ga je snašla včera, kada je opraščajuči se s Kristinom ugledal ščuku kako je izlazi iz auta. Malo kasnije je už jasno mogol razabrati počasnu i svečanu melodiju pogrebnoga marša. S naporom, upogibajuči v kolenih odrvenjele noge, krenul je polahko prema aleji. Na njenom kraju, uz grobiščanske vrata, skupljali se ljudja. Odmah je medžu njimi opazil mundure milicionarov.